Kaj Vam prvo pade na misel, ko slišite besedno zvezo “bojne veščine,,? Nekomu filmi z Bruceom Leejem, nekomu borci v belih uniformah, ki se borijo na tatamijih. Za ljudi z osebno izkušnjo morda tisti mistični zagon lovca-bojevnika, ki je skrit nekje globoko v vsakem izmed nas. Bojne veščine so tu od samega začetka človeštva. So del kulturne dediščine, oblikovale so zgodovino in nam hkrati dale znanje o človeškem telesu, ki ga v medicini uporabljamo še danes. Poglejmo si torej najbolj znane bojne veščine sveta od blizu.
„Kdor je razumel doseg nasilja, ne bo hodil po poti moči.“ Sun Tzu
Karate
Karate je verjetno najbolj znana bojna veščina izmed vseh. Iz Japonske se je razširila po svetu šele po drugi svetovni vojni. Karate v prevodu pomeni prazna roka ali pot prazne roke (kara-te). V boju se uporabljajo udarci, brce in napadi na občutljive točke na človeškem telesu. Nabor tehnik in njihova končna uporaba sta vedno odvisna od konkretnega sloga Karateja.
credit: Pixabay.com
Širjenje in poučevanje sta bila drugačna kot danes. Tehnike so bile pogosto skrivnostne in klani ali družine si jih med seboj niso prostovoljno izmenjevali. Učence, ki so se lahko učili, je izbral neposredno sensei (učitelj, ustanovitelj določenega sloga). To je veljalo za katerokoli bojno veščino po vsem svetu. Pripadniki drugih narodov in klanov so se z njimi srečali šele neposredno v boju.
Zgodovina
Morda bi se zdelo, da je Karate izvorno japonski. Vendar ni tako preprosto in za to je zaslužen en prelep otok v Vzhodnokitajskem morju, ki je nekaj stoletij spadal pod upravo Japonske - Okinawa. Okinawa leži na meji med Japonsko in Kitajsko in je mešanica kultur obeh dežel. Predstavljala je tranzitno točko pri plovbi iz Kitajske. Zaradi tega je na otok prišel vpliv menihov iz samostana Shaolin z njihovo obliko boja ter kitajskih veteranov, ki so delali kot posadka ladij.
Okinawa/credit pixabay.com
Japonsko cesarstvo je Okinawo priključilo vojaško. Domačini niso smeli imeti orožja in vaditi boja iz bližine. To je šlo v tolikšno skrajnost, da je bil za vsako naselje na voljo le 1 mesarski nož, ki so ga stražili japonski vojaki. To je bil eden izmed glavnih vzgibov za nastanek Karateja in več drugih slogov, na primer Kobudo. Kobudo uporablja orožje, ki je bilo prvotno orodje. Tonfa oziroma nunčaki so bili prvotno kmetijsko orodje za mlatenje riževe slame.
credit: freepik.com
Mojster Funakoshi
Oče modernega Karateja je Gichin Funakoshi (rojen 1868), ki je izhajal z Okinawe. Leta 1922 se je preselil v Tokio, kjer je začel poučevati karate na šolah. Ustvaril je standardizacijo za kato (obliko) in kumite (borbo). V svojem življenju je pomembno prispeval k razširjanju karateja po preostalem svetu. Nekatera njegova pravila se v tekmovalnem karateju uporabljajo še danes. Karate poleg fizične vadbe vključuje tudi duhovno in filozofsko stran življenja. Temeljni kamni karateja so samodisciplina, samorazvoj, spoštovanje in potrpežljivost.
credit: vecteezy.com
Glavne veje Karateja
Shorin-ryu
Uvrščamo ga med najstarejše in najbolj izvirne sloge Karateja. Nanj so vplivale kitajske tehnike.
Goju-ryu
Goju kombinira trde (go) in mehke (ju) tehnike. Značilen je po globokem stoju in močnih udarcih.
Shotokan
To je eden najbolj razširjenih stilov Karateja v svetu. Podobno kot Goju ga zaznamuje globok stoj, premočrtni udarci v kombinaciji z veliko močjo in eksplozivnostjo.
Kyokushin
Kyokushin spada med moj najljubši stil Karateja. Ravno zaradi njegovega bojevniškega duha in praktičnosti. Ustanovil ga je Masutatsu Oyama (na kratko Mas Oyama), ki je bil po izvoru Korejec. Mojster Oyama spada med zadnje velike mojstre Karateja, umrl je leta 1994. Kyokushin daje velik poudarek na dihanje, utrjevanje celega telesa in izkoriščanje gibalne energije za povečanje moči udarca. Upravičeno se uvršča med najbolj surove stile v svetu. Kyokushin je splošno znan po polnem kontaktu in trdoti pri kumite dvobojih.
credit: pixabay.com
Shito-ryu
Shito je kombinacija različnih stilov in je znan ravno po svojem širokem naboru tehnik.
Wado-ryu
Wado-ryu poudarja obrambne tehnike in naravno gibanje. Izstopa po prilagodljivosti in zaradi bolj naravnega izvajanja tehnik tudi po učinkovitosti.
credit: Unsplash.com
Moderni Karate
Karate danes ni le bojna umetnost, ima tudi svojo športno obliko. To je naraven proces pri številnih bojnih umetnostih, saj je doba srednjeveških vojn minila in je športni dvoboj edini način, kako preizkusiti svoje veščine v praksi, seveda na bolj civiliziran način. S Karatejem že začenjajo majhni otroci, za katere potekajo tudi tekmovanja. Športni Karate ima 2 glavni obliki. Kata in kumite. Kata je nabor tehnik, kjer se ocenjuje njihova izvedba. Gre za neko obliko simulacije brez nasprotnika. Kumite je kontaktni boj z nasprotnikom.
credit. pixabay.com
Opremа
Osnovo predstavlja bela kimono. Kimono sestavljajo jopič, hlače na vezalko in pas (obi). Barva pasu označuje določeno tehnično stopnjo. Kimono je referenca na čase samurajev. Prvotno je šlo za pogrebno platno, ki se je nosilo pod bojno opremo kot znak, da so bojevniki pripravljeni bojevati se do konca in so sprijaznjeni s smrtjo. Osnovo tekmovalne opreme predstavlja ščitnik za zobe, čelada, rokavice za karate, suspenzor, ščitniki za golenice in ščitniki za nartne, t. i. copatki. Pri otrocih in mladini se pogosto uporablja tudi ščitnik za prsi. Celoten dvoboj poteka na tatamijih. Tatami je vrsta blazine. V sodobnem času ima obliko penastih puzzlov, nekoč je bila izdelana iz riževe slame.
credit: pexels.com
Judo (Judó)
Medtem ko je karate bolj o trdih brcah in udarcih, je Judo bolj o mehkih tehnikah, kot so meti, prijemi ali stiskanje. Velik poudarek je na tehnikah bokov (koshi waza), gibčnosti in eksplozivnosti celega telesa. Njegov ustvarjalec je Jigoro Kano (rojen 1882). Mojster Kano je pri nastanku Juda izhajal iz več borilnih stilov, na primer Ju Jutsu. Judo v prostem prevodu pomeni ,,mehka pot,,. Podobno kot pri drugih bojnih umetnostih je njegov del harmonično ravnovesje telesa in duha. Ne izpopolnjuje torej le fizične kondicije, temveč tudi duha bojevnika in njegov etični pristop.
credit: vecteezy.com
Džigoró Kanó je o Džudu povedal:
"Džudo je sredstvo za čim bolj učinkovito uporabo telesne in duševne moči. Ta vadba pomeni nenehno izboljševanje na psihični in fizični ravni skozi tehnike samoobrambe. Prvotni namen Džuda je torej samoizpopolnjevanje, učenje biti koristen za okoliški svet.,,
credit: freepik.com
Osnovni pojmi v Džudu (t. i. Waza)
Ippon: Najvišja ocena točk. Podeli se za čisto izvedbo tehnike, na primer meta.
Randori: Trenažne borbe, ki so temelj Džuda. Gre za praktično vadbo tehnik z nasprotnikom. Borci vadijo tehnike v bolj realistični situaciji.
Ne-waza: Tehnike na tleh, ki se uporabljajo po metu ali v primeru, da nasprotnika končata na tleh.
Tachi-waza: Tehnike v stoječem položaju, ki se uporabljajo za metanje nasprotnika. Sem spadajo meti, podmeti in strgi.
Ena od prednosti Džuda je izenačitev neravnovesja med nasprotnikoma. Džudo v polni meri izkorišča fiziko in biomehaniko človeškega telesa. Zahvaljujoč temu lahko tudi manjši borec premaga večjega in težjega nasprotnika.
credit: pexels.com
Oprema
Osnovna obleka je džudogi (judogi). Podobna je kimonu iz Karateja. Razlika je v suknjiču, ki ima večjo gramaturo. Suknjič mora prenesti močne trge. Borbe potekajo na tatamiju z barvno ločenimi deli. Tehnične stopnje se delijo na učenske (kju) in mojstrske (dan). Označujejo se z barvo na pasu (obi).
credit: freepik.com
Šport in olimpijske igre
Džudo spada med majhno skupino bojnih veščin/športov, ki so zastopani tudi na olimpijskih igrah. Del iger je od leta 1964. Športni Džudo je doživel določene prilagoditve, a je kljub temu ohranil osnovne vidike bojne veščine. Nekatera pravila so se prilagodila in ponovno oblikovale so se težnostne kategorije. Njegova udeležba na olimpijadi je eden glavnih razlogov za njegovo priljubljenost po vsem svetu. In svoje mesto tam ima upravičeno. Uči discipline, samokontrole, športnega obnašanja in bojevniške časti.
Olimpijski ogenj/credit: pixabay
Džu džucu / BJJ
Džu džucu (Ju Jutsu) je zaradi napačnega prevoda in izgovorjave postalo poznano pod imenom Džiu džicu (Jiu Jitsu). Ima svojo specifično vejo iz Brazilije, čeprav izvira iz Japonske, Brazilsko Džu džucu (BJJ). Za lažji pregled jih bom označeval s kraticama JJ za japonsko obliko in BJJ za brazilsko. JJ se podobno kot Džudo prosto prevaja kot "umetnost nežne poti".
credit: freepik.com
JJ spada med najstarejše bojne veščine. Prve omembe iz japonske mitologije so stare skoraj 2000 let. Začetke sodobnega JJ lahko datiramo od 8.-16. stoletja. Osnovne tehnike sestavljajo vzvodi, meti, podmeti, davljenja, osnovni udarci in brce, uporablja pa tudi elemente boja z orožjem, kot je nož ali palica, predvsem pri razoroževanju nasprotnika. JJ je bila namreč zadnje orožje, ki so ga samuraji uporabili, če so v boju izgubili klasično orožje, npr. katano. Razumeti je treba kontekst obdobja njegovega nastanka in razvoj. Srednjeveška Japonska je bila namreč nenehno pretresana z državljanskimi vojnami, kjer so se bojevali šoguni (plemstvo) ne le med seboj, ampak tudi s samim cesarjem. JJ je neposredno ali posredno vplivalo tudi na druga bojna umetnost ali prevzelo nekatere njihove vidike. Podoben princip biomehanike uporablja na primer Aikido, Judo pa je nastal pretežno iz tehnik JJ. Vplivalo pa je tudi na stile, kot so Kenpo ali Karate.
credit: pixabay.com
Brazilsko Ju Jutsu (Brazilian Ju Jutsu - okr. BJJ)
Že na začetku 20. stoletja se je ena oseba odločila preoblikovati JJ v novo obliko. Poudarek je bil predvsem na tehnikah, kjer šibkejši in manjši borec premaga večjega in močnejšega. Iz izobraževanja so izginili brce z udarci in boj se je osredotočil predvsem na tla. V tistem trenutku se je rodilo BJJ, hkrati pa je eno ime vstopilo med legende velikih mojstrov. To ime je Carlos Gracie.
credit: pixabay.com
Pot do Gracie Barra
Carlos je ustanovil svojo šolo v Rio de Janeiru, ki velja za rojstni kraj BJJ. Iz te šole je nastala družinska dediščina, saj sta BJJ in ime družine Gracie ostala neprestano povezana z njegovim razvojem. Njegov mlajši brat Hélio je vključil več tehnik za boj proti večjim in agresivnejšim nasprotnikom. Njegova domena je bila predvsem grappling - boj na tleh. Ne smemo pozabiti na enega izmed prvih velikih prvakov UFC, Royca Graciеja, ali Rickson Gracieja, ki zaradi svojega rekorda po številu zmagovitih dvobojev velja za enega najboljših borcev Jujitsuja v moderni zgodovini. Prav izjemni nastopi Rickson in Royca so botrovali ogromnemu svetovnemu razmahu BJJ.
credit: pixabay.com
Oprema
Osnovna obleka pri JJ/BJJ je podobna kot pri Judu. Sestavlja jo debelejši suknjič s tanjšimi hlačami (judogi ali skrajšano gi). Tehnične stopnje se razlikujejo po barvah pasu (obi). Bori se na blazini (tatami).
V tekmovalni obliki so borci razdeljeni po težnostnih kategorijah. Boj poteka v dveh vrstah oblačil. Ena oblika je klasičen boj v gi, druga je označena kot no-gi. Ta oblika je priljubljena predvsem v zadnjih letih v BJJ, kjer prevladuje boj na tleh, t. i. grappling. Pri no-gi obliki imajo borci oblečene sodobne oprijete majice iz sintetičnega materiala, pogosto s pisanimi dekorativnimi motivi (rash guard) in kratke hlače. Rash guard je funkcionalno oblačilo, ki se uporablja tudi v MMA. Je zračno, hitro sušeče se in ščiti pred odrgninami.
credit: freepik.com
Aikido
Aikido je ustanovil Ó-Sensei Morihei Ueshiba (1883-1969) v 20.-30. letih prejšnjega stoletja. Sestavljajo ga mehke tehnike, kot so vzvodi, prenos kinetične energije z gibanjem telesa ali napadi na občutljive točke. Ó-Sensei Ueshiba je ustvaril Aikido na osnovnih principih Ju jutsuja in Juda. Aikido v prevodu pomeni ,,pot k soglasju,,. Razčlenjevanje pomena znakov Kanji v imenu Aikido pa bi zahtevalo nekaj dolgih odstavkov.
credit: freepik.com
Njegovo osnovo tvorijo tehnike, ki se izvajajo pretežno stoje. Tehnike so zasnovane za učinkovito obrambo pred večjim napadalcem in za njegov maksimalen nadzor. Tako napadalcu ne povzročite večjih poškodb, kot bi to zahtevala situacija ali Vaše dejanje. Tu se kaže prav duhovna stran Aikida. Glavno načelo je harmonija telesa, uma in duhovne naravnanosti. Poleg samih tehnik vsebuje veliko filozofije in duhovnosti.
credit: pixabay.com
Tehnike so oblikovane namensko za več situacij. Podobni gibi se uporabljajo pri obrambi proti udarcu od zgoraj, odvzemu meča/palice, ki seka od zgoraj, ali udarcu z robom dlani (shuto). Tehnike obrambe proti nožu ali meču izhajajo pri izvedbi napada predvsem iz srednjeveškega načina bojevanja. Rezilo je moralo prodreti skozi več plasti oklepa. Napad je zato imel obliko enega energičnega vboda ali seka, namesto množice hitro zaporednih nekoordiniranih vbodno-reznih zadetkov, s kakršnimi se srečujemo v sodobnem času.
credit: freepik.com
Razmah
Po drugi svetovni vojni se je veliko mojstrov razpršilo po svetu, vključno s študenti Aikida. V 50. letih je prišlo v Evropo in Severno Ameriko, kjer si je hitro pridobilo veliko priljubljenost. Največji razmah pa je nastopil v 70. letih. Nastajajo nove federacije in deseti novih šol. Trenutno se Aikido poučuje v približno 140 državah sveta.
credit: pixabay.com
Oprema
Aikido se, podobno kot druge japonske borilne veščine, uči v šoli imenovani dójó (fon. dodžo). Tla dódžó tvori tatami. Osnovna oblačila so bela kimono ali drugače keikogi, črne ohlapne zunanje hlače, zavezane okoli pasu (hakama) in pas (obi). Obi se za razliko od drugih slogov delijo le na bele učenčeve (kyu) in črne mojstrske (dan). Izjemo predstavljajo morda le otroci, kjer barvno razlikovanje obi služi bolj njihovi motivaciji. Aikido pri poučevanju razoroževanja uporablja tudi orožje. Srečamo se s treningovim nožem tanto (iz gume ali lesa), treningovim mečem (bokken) ali palico dolžine 130 cm (jo).
credit: freepik.com
Muay thai / Tajski boks
Muay Thai je nastal v jugovzhodni Aziji nekje na območju sedanje Tajske, Mjanmara, Laosa in Kambodže. Muai Thai ima več lokalnih imen. V Mjanmaru (nekdanja Burma) mu pravijo Lehtwei, v Mjanmaru Muai Boran. Muai v stari tajščini pomeni rokoborbo ali boj.
credit: vecteezy.com
Zgodovina, ki tvori eno najstarejših civilizacij
Prve omembe so iz 7. stoletja. Natančno obdobje nastanka pa ni znano. Ve se le to, da je bil osnovna oblika bojevanja iz bližine takratnih tajskih vojakov. Navadni ljudje so opazili njegovo učinkovitost, tako da so se kmalu njegove tehnike razširile tudi izven vojske, kot oblika samoobrambe. Obdobje Ayutthaya (14.-18. stoletje) velja za zlato dobo Muai Thai. Izkušeni bojevniki tajskega boksa so bili gradnik vojaškega razmaha Tajske (podobno tudi v obdobju starodavnega kraljestva Angkor). V vsakdanji družbi so uživali veliko spoštovanje. Muai thai je bil eden od temeljev izobrazbe plemstva, vključno s kraljevo družino. Ti so bili urjeni v šolah, usmerjenih izključno v Muai Thai.
credit: vecteezy.com
Umetnost osmih okončin
Muay thai upravičeno imenujejo umetnost osmih okončin. Uporablja kombinacijo udarcev, brc, vzvodov, klinča (način držanja nasprotnika) in podmetov. V boju uporablja pesti, komolce, kolena, golenico in nart. S svojimi tehnikami se je v boju prepletal z drugimi bojnimi umetnostmi iz regije, na primer Krabi-krabong. Tajski borci so znani kot Nak Muay, ,,zahodni,, pa kot Nak Muay Farang.
credit: vecteezy.com
Wai Khru
Wai Khru je tradicionalni ritual pred tekmami. Gre za izraz spoštovanja učitelju, prednikom in Thajboxu kot takemu. Ima obliko tekočih gibov, ki jih spremlja tradicionalna tajska glasba. Borcu naj bi pomagal pri zbranosti in obenem ogreje telo pred tekmo.
credit: freepik.com
Muay thai danes
Tako kot druge bojne veščine je tudi Muay Thai postal komercialni borilni šport. Nastalo je več mednarodnih zvez, z njimi pa tudi standardizacija pravil. Njegova priljubljenost v zadnjih desetletjih narašča, velik prispevek pa ima tudi njegov vpliv na druge bojne veščine oziroma športe, predvsem MMA in samoobrambne sisteme, ki od Muay Thaija prevzemajo tehnike in trenažne postopke.
credit: freepik.com
Oprema
Tekma poteka v ringu, obdanem z vrvmi. Tekmovalci nosijo kratke hlače s širšim krojem. Zaščito sestavljajo rokavice podobne boksarskim, le z drugačnim krojem, ščitniki za zobovje in povoji. Pri začetnikih tudi čelada in ščitniki za golen.
credit: pixabay.com
Capoeira
Capoeira (izg. Kapuera) spada med najnenavadnejše bojne veščine. Vključuje ne le boj, temveč tudi kulturni in umetniški vidik. V boju prevladuje delo nog in bokov pred neposrednimi udarci. Za razliko od Karateja ali Taekwondoja borci ne uporabljajo bolj statičnih drž, temveč so v nenehnem gibanju. Namesto neposrednih udarcev prevladujejo obrati in krožne brce ali udarci, dopolnjeni z akrobatskimi elementi.
credit: freepik.com
Zgodovina in razlog nastanka
Za razlog, zakaj je Capoeira tako drastično drugačna, se moramo ozreti 5 stoletij v preteklost, natančneje na začetek trgovine s sužnji z vzhodne obale Afrike v Brazilijo. Sužnjem je bilo pod grožnjo smrtne kazni prepovedano vaditi borilne veščine. Imeli pa so v omejeni meri dovoljene svoje kulturne obrede. Afričani z območij podsaharske Afrike in obale imajo eno posebnost. Kakršenkoli dogodek spremljajo petje, ples in glasba. V prizadevanju, da bi se osvobodili sužnjelastnikov, so zato bojne tehnike prikrili v svoje obrede. Kar se je lastnikom plantaž zdelo kot ples ali obred, ki posnema živali, je bilo v resnici urjenje brc in rokoborbe. Fizičnega stika pogosto ni bilo. To bi lahko primerjali z vadbo kata, kakršno poznamo iz Karateja.
credit: freepik.com
V pesmih, ki so spremljale jogos (dvoboj dveh borcev), so naprej predajali zgodbe borcev, življenje v Afriki oziroma vsakodnevno trpljenje v verigah pod bičem portugalskih in arabskih sužnjelastnikov. V Capoeiri ni veliko udarnih tehnik z rokami. Sužnji so pogosto imeli roke vklenjene. Brce in tehnike podiranja z uporabo trupa so bile zato pogosto edina možnost, kako izločiti nasprotnika.
credit: pexels.com
Mestre Bimba
Manuel Dos Reis Machado (1899-1974) je bil brazilski mojster (mestre) Capoeire in ustanovitelj sloga regional. Vsi capoeiristi se med seboj naslavljajo z vzdevki, zato je po svetu znan kot mestre Bimba.
Mestre Bimba je odprl prvo uradno šolo Capoeire. Hkrati je ustvaril učne tehnike, sklop vaj in pomembno prispeval k temu, da je Capoeira izstopila iz dotedanje ilegalnosti in ni bila več razumljena le kot umetnost, ki so jo uporabljale tolpe in nižji družbeni sloji. Na splošno velja, da ima največji delež pri tem, da je Capoeira postala uradna brazilska nacionalna kulturna dediščina.
credit: pixabay.com
Sedanjost
Capoeira ima več slogov. Sam dvoboj se imenuje jogos (igra). Razlikujejo se po tempu, usmeritvi ali akrobatiki. Angola je počasnejša in se igra v nizkih višinah blizu tal. Sao bento je nasprotno hiter in vsebuje veliko akrobatike. Basulo se osredotoča na met, potege in krožne udarce. Maculele uporablja palice (nekoč tudi mačete).
credit: freepik.com
Capoeira razvija gibljivost, kardio kondicijo, prožnost, reflekse, eksplozivnost in funkcionalno moč. Poleg fizičnega vidika uči tudi samorazvoja, dela v skupnosti in medsebojnega spoštovanja. Ne gre spregledati niti kulturnega dela, saj je del tega tudi igranje na glasbila, petje pesmi v portugalščini ter učenje o brazilski in afriški kulturi in zgodovini. Je odličen začetek za otroke in se pogosto uporablja tudi kot dodatek k drugim športom za razvoj gibljivosti, prožnosti in ocenjevanja razdalje. Danes obstajajo desetine federacij, ki povezujejo milijone vadečih po vsem svetu, na primer Abadá, Oxumare ali Vem Camará. Športniki lahko svoje sposobnosti preizkusijo na različnih celinskih prvenstvih in svetovnih prvenstvih.
credit:pexels.com
Opremljenost
Osnovno oblačilo predstavljajo le ohlapne prožne hlače in pas iz vrvi (corda). Pri ženskah seveda tudi majica ali top. Vadi se brez čevljev, bosonogi. Barva corde razlikuje posamezne tehnične stopnje in se navezuje na vsakdanje oblačilo capoeiristov v preteklosti. Prihajali so iz revnih razmer, zato je pas predstavljala vrv, s katero so v pristaniščih in na plantažah vezali svežnje bombaža.
credit: freepik.com
Joga (izg. žoga) se igra v krogu, imenovanem roda, ob katerega obodu stojijo drugi vadeči in prisotno občinstvo. Capoeiristi, ki se borijo v sredini kroga, začnejo pred glasbeniki, in sproti enega izmed njih zamenja capoeirista z roba kroga. Odzivati se morajo ne le na hitrost tempa, s katero igrajo glasbeniki, temveč tudi na okolico, da pri akrobatiki in brcah v polni hitrosti ne zadenejo okoli stojih. Osnovna glasbila predstavljata berimbao (ima obliko loka s kovinsko struno, kjer resonančno telo tvori izdolbena buča - calabaza) in visok boben - atabaque. Okoli stoječi udarjajo ritem in skupaj sodelujejo tudi pri skupinskem petju.
Taekwondo
Taekwondo večinoma uporablja močne brce in udarce. Preprosto bi ga lahko razdelili na tradicionalno borilno veščino in tekmovalni Taekwondo. Del njega so tudi forme, t. i. poomse ali tul. Gre za niz razvrščenih vaj, ki bi jih lahko primerjali s kata iz Karateja. Del predstavitev so tudi tehnike prebijanja, kjer borci z deli telesa prebijajo strešno opeko ali naložen gradbeni ytong.
credit: freepik.com
Zgodovina
Taekwondo sodi med najmlajše borilne veščine. Nastalo je v 50. letih prejšnjega stoletja. Izhaja pa iz drugih starejših slogov s Kitajske, Japonske in starih korejskih slogov, skupno imenovanih Taek Kyon. V 60.-70. letih pride do združitve in množične podpore kwanom (šola za poučevanje borilnih veščin) tudi s strani države.
General Choi Hong Hi
Upravičeno velja za ,,očeta Taekwonda,,. Zavzemal se je za združitev različnih korejskih slogov in njegovo uvrstitev v vojsko kot enega glavnih sredstev boja brez orožja. Bil je med ustanovnimi člani doslej največje organizacije, ki združuje Taekwondo - ITF (International Taekwon-Do Federation).
credit: freepik.com
Sodobna doba
Taekwondo dobi največjo priljubljenost po uvrstitvi v program olimpijskih iger v Seulu leta 1988. Nekaj let kasneje, leta 2000, se je že predstavil v Sydneyju kot uradni olimpijski šport.
credit: freepik.com
Taekwondo pokrivata dve glavni organizaciji
ITF - International Taekwon-do Federation je ustanovil general Choi Hong Hi in poudarja tradicijo in klasično borilno veščino
WTF - World Taekwondo Federation skrbi predvsem za tekmovalno obliko Taekwonda in je odgovorna za Taekwondo na olimpijskih igrah
credit: freepik.com
Oprema
Osnovno opremo sestavlja dobok. Dobok sestavljata bela jakna in hlače. Dopolnjuje ga pas, katerega barva označuje tehnično stopnjo taekwondista/tke. Taekwondo ima močne brce in udarce. Del sparinga so zato tudi zaščitni pripomočki. Ne sme manjkati čelada, rokavice, ščitnik za zobe, superge, ščitniki golenic in nartov ter masiven prsni ščitnik. Pri tekmah se izvajajo brce, ki so sposobne zlomiti kost. Brez te zaščite športni Taekwondo ne bi bil mogoč.
credit: freepik.com
Kung Fu
Kung Fu sodi med najstarejše in najbolj raznolike borilne veščine. Vključuje ne le pestro paleto udarcev in brc, temveč tudi potege, boj na tleh ali kondicijsko-meditativno obliko. Seznam slogov, ki spadajo pod kung fu, je raznolik in dolg. Naj omenim na primer Wushu, Tai chi, Shaolin, Sanda ali Wing Chun. Močno je pod vplivom taoizma, konfucianizma in budizma. Kung Fu v prevodu pomeni - obvladati umetnost. Mojster Kung fuja lahko zato s filozofskega vidika postane vsak, ki popolnoma obvlada svojo obrt na vseh ravneh.
credit: freepik.com
Veje tisočletnega drevesa
Natančno določiti, kdaj se je Kung fu začel, verjetno ni mogoče. Lahko pa se strinjamo z obdobjem 2.–3. stoletja pred našim štetjem, ko so bile najdene prve omembe kitajskih bojnih veščin. Razlog je tudi dejstvo, da je starodavno Kitajsko sestavljalo več razdrobljenih kraljestev, ki so se nenehno bojevala med seboj. Vsak slog boja je oblikoval lokalni mojster, politične in verske razmere ter naravni pogoji. To je tudi razlog za tako raznoliko in široko paleto slogov Kung fuja.
credit: pixabay.com
Šaolinski samostan
Morda najbolj znano mesto, povezano z zgodovino Kung fuja, je samostan, ustanovljen v 5. stoletju s strani budističnih menihov ob vznožju gore Sung-šan. Legenda pravi, da je bojno veščino lokalne menihe naučil indijski menih Bodhidharma. Naj bo tako ali ne, lokalni menihi so uporabljali in izpopolnjevali boj na blizu skozi stoletja. Uporabljali so ga ne le za obrambo, temveč tudi kot obliko fizične in psihološke vadbe.
credit: pixabay.com
Šaolinski samostan je stoletja predstavljal center, kjer so se razvijali različni slogi in se širili v preostalo Kitajsko ter sosednje dežele. Od tod so sčasoma prišli tudi v Korejo in na Okinawo. Kung fu je postal tudi neločljiv del kitajske vojske, kjer je širil ne le tehnike boja, temveč tudi filozofsko plat. Samostan je doživel več zlatih obdobij in uničenj. Kljub temu je preživel z menihi in njihovim Kung fujem vse do danes, s čimer spada med najstarejše šole bojnih veščin na svetu.
credit: pixabay.com
Pustite sporočilo
Ljudi, ki so oblikovali Kung fu, kot ga poznamo danes, je ogromno. Poglejmo si vsaj nekaj imen, ki so zapustila neizbrisen pečat.
Ng Mui
Ng Mui spada med legende Kung fuja in velja za ustanoviteljico sloga Wing chun. Po legendi je bila ena izmed petih starejših menihov, ki so preživeli eno od uničenj samostana Šaolin. Podatki o njej izvirajo le iz ustnega izročila, zato ni gotovo, ali je šlo za resnično osebo ali legendo. Kljub temu je postala simbol ženske moči in emancipacije ter navdihuje ženske, da začnejo z bojnimi veščinami. Wing chun je v tehničnem pogledu preprostejši od drugih slogov in izkorišča moč nasprotnika proti njemu samemu. Uporablja osnovna načela biomehanike in fizike v kombinaciji s kratkimi udarci in brcami.
Yip Man – Ip Man
Mojster Ip se je rodil leta 1893 v mestu Foshan. Bil je iz premožne družine, kar mu je omogočalo, da se je lahko v celoti posvetil Kung fuju. Njegov slog je bil Wing chun. Prav učinkovitost tega sloga je razlog, da iz njega izhaja veliko pomembnih mojstrov. Med japonsko okupacijo je Ipova družina obubožala. To pa mu ni preprečilo nadaljnjega treniranja, svoje znanje pa je prenašal naprej na navadne ljudi, da bi se lahko učinkovito branili proti okupatorjem. Ipova osebnost navdihuje še danes, saj je šlo za dobrosrčnega, prijaznega in mirnega človeka z ogromnim znanjem Kung fuja.
Bruce Lee
Bruce Lee je v kinematografiji znan kot filmska zvezda. Za njegovim uspehom pa stoji prav ljubezen do Kung fuja in ni čudno, da je bil med zadnjimi učenci mojstra Ip Mana. Rodil se je leta 1940 v San Franciscu, a odraščal je v Hongkongu. Že od malih nog je bil obkrožen z borilnimi veščinami. Njegovo navdušenje in izkušnje so ga pripeljale do ustvarjanja lastnega sloga Jeet Kune Do. Tudi zahvaljujoč filmom in osebni karizmi je bil med največjimi popularizatorji borilnih veščin preteklega stoletja. Bruce je umrl prezgodaj, pri 32 letih. Njegova zapuščina pa je ostala globoko zakoreninjena v svetu borilnih veščin. Svoje učence je učil trenirati telo in um v medsebojni harmoniji, razmišljati izven običajnih okvirov in iskati nove poti, biti individualist ter se nenehno izpopolnjevati.
credit: pixabay.com
Moderni Kung fu
Kung fu trenutno sodi med najbolj priljubljene borilne veščine. Na Kitajskem se trenira običajno v parkih, kjer ga hkrati prakticirajo ljudje vseh starostnih skupin (npr. Tai Chi), je del vojaškega usposabljanja, prav tako pa tudi šol. Trenira se tekmovalno, tako modernejša Sanda, kot tudi bolj tradicionalni slogi.
credit: pixabay.com
Oprema
Glede na pestrost slogov v Kung Fuju vsak slog uporablja drugačno opremo in obleko. V kontaktnih borilnih oblikah tekma poteka na blazinah. Na primer v slogu Sanda osnovo predstavljajo zaščita za glavo, zaščita za zobe, rokavice, prsna zaščita in ščitniki za golenice in nartne. Borci imajo oblečene rdeče ali modre kratke hlače in majico brez rokavov. V Tai Chiju se nosi tradicionalna lahka srajca s širokimi hlačami in lahki teniski.
credit: freepik.com
Rokoborba
Rokoborba obstaja v mnogih oblikah. Vsak del sveta ima svojo obliko boja, kjer se borci trudijo nasprotnika pritisniti ob tla ali ga potisniti iz določenega prostora. V Turčiji je to Yagli Gures, v Nigeriji Dambe, na Kitajskem pa imajo Shuai Jiao. Vsi imajo podoben osnovni princip, ki vključuje vzvode, mete, prijeme, davljenje in nadzor telesa nasprotnika.
credit: pixabay.com
Zgodovina, stara kot človeštvo samo
Prve informacije o rokoborbi imamo že z egiptovskih fresk iz grobnic, starih 3200 let pred n. št.. Omenja se tudi v epu o Gilgamešu (Sumer, 3. stoletje pred n. št.). Največ informacij in dedno tradicijo zahodne kulture pa imamo iz antične Grčije. Pankration je bil osnovna oblika boja od blizu in razen praskanja oči in ugriznin ni vseboval nobenih trdnih pravil. Dovoljeni so bili tudi brce in udarci, tako da je imel bližje sedanjemu MMA (mixed martial arts), za katerega predhodnika velja. Prenehal je obstajati, potem ko so ga starodavni kristjani označili za poganski običaj in ga prepovedali. Znova oživlja v skupinah navdušencev, ki ga poskušajo obnoviti na podlagi aktualnih spoznanj iz rokoborbe in arheoloških najdb.
credit: pixabay.com
Grško-rimski slog
Grško-rimski slog ima določeno osnovo v izvirnem Pankrationu. Nastal je v Rimskem cesarstvu po asimilaciji grške kulture. Pri borbi se ne napada na noge. Osredotoča se na moč zgornjega dela telesa.
credit: pixabay.com
Prosti slog
Nastal je v 20. stoletju. Je rezultat vpliva različnih evropskih rokoborskih oblik iz srednjega veka, grško-rimskega sloga in izkušenj z različnimi kulturami Afrike in Azije med kolonialnim obdobjem. Uporablja tudi napade na noge. Tehnike dopolnjujejo različni bolj akrobatski elementi za dosego ugodnejšega položaja ali premoči nad nasprotnikom.
credit: pixabay.com
Olimpijske igre
V obliki pankrationa je bilo rokoborjenje del antičnih olimpijskih iger. Ohranjen je že podatek iz leta 648 pred n. št.. Rokoborjenje je bilo takrat surovo, polno krvi in zlomljenih kosti. Tekme so se pogosto končale s smrtjo tekmovalca. Mojstri v pankrationu so spadali med najbolj spoštovan del prebivalstva in so imeli določen status takratnih celebritet.
credit: pixabay.com
V obliki grško-rimskega rokoborjenja je od leta 1896 postalo trden del modernih olimpijskih iger. Iz prvotno surove borilne veščine je nastal šport z enotnimi pravili, zvezami in klubi. Trenutno se rokoborjenju posvečajo že vse starostne kategorije, ima pa vpliv tudi na samoobrambo ali na delo redarstvenih enot pri prijetju oseb.
credit: pixabay.com
Oprema
Glede na slog se pri rokoborjenju uporabljajo čelade, ščitniki za zobe, suspenzor in rokoborski čevlji. Oblačilo predstavlja singlet. Enodelna tesna oprava iz elastičnega materiala. Rokoborjenje poteka na blazini - tatamiju.
credit: pixabay.com
Za konec
Kot je dejal eden največjih mečevalcev starega sveta, Miyamoto Musashi. Bolje je biti bojevnik na vrtu, kot vrtnar v boju. Ne glede na to, katero borilno veščino izberete, in ne glede na razlog, vam bo dala več, kot pričakujete. Pridobljena volja in disciplina vam ne bo dala le moči, ampak tudi nadzor nad svojim telesom in umom. Potisnila vas bo preko vaših meja in ustvarila povsem nov pogled na svet in na samega sebe. Odkrili boste ne le nove možnosti svojega telesa, temveč boste dosegli svoje resnične meje. In ali obstaja kaj dragocenejšega, kot je dvigniti svoje sposobnosti na višjo raven in ugotoviti, kakšna moč se skriva v vas? Še posebej, če s tem spoznanjem pridobite tudi nova znanja in vezi med ljudmi, ki jih razumejo le tisti, ki gredo skozi enake izzive skupaj z vami.
Če se ne boste znašli z opremo, si ne belite glave. Obiščite Katsudo.sk . Tam boste našli vse, kar potrebujete za svoj trening in strast.
